Prijava

Novice

Ep o benjaminu

Ep o benjaminu

Svojo ljubezen do rastlin sem odkrila šele pred kratkim, ko sem si za hec kupila prelepo plezalko in jo postavila na omaro. Do takrat rastlin sploh nisem opazila, saj me preprosto niso zanimale, plezalko pa sem si zmeraj želela imeti.

S časoma sem začela razumet ‘kaj ji paše’ in ker je tako lepo rastla, sem se prepričala, da sem opravila izpit ‘za rastline’. Takoj sem pričela kompulzivno kupovati vse približno zelene rastline, ki so mi prišle pod roko.

Tako sem spoznala Benjamina. Benjamin je vrsta fikusa, ki ima čudovite kremasto-zelene listke. Je bolj grmiček, kot rastlina in takoj ko sem ga zagledala, sem vedela,  da gre on danes z mano domov. Bil je zelo majhen, ampak ponosen in košat grmiček. Postavila sem ga na mizo poleg vrat in spomnim se svojega zadovoljstva ob tem. Naslednje tedne sem ponosno razlagala o Benjaminu vsem, ki so me bili pripravljeni poslušati (pa tudi tistim, ki me niso), na kar mi babi pove, da je ta fikus eden bolj za*ebanih rastlin za vzdrževat. Pa sem se ji še smejala, kao da kaj pa ona ve, če sem pa zdaj jaz ekspert za rastline.

Kmalu za tem sem opazila, da Benjaminu nekaj ni okej. Dobro, vem da rastline rabijo nekaj časa, da se navadijo, ampak zdaj je pa že en mesec in še kar meče svoje listke stran. In to ne kar tako, ko ga premikam ali pa zatresem mizo, o ne! Ne glede na to kaj sem delala-ga pršila, da bo gospod imel dovolj vlažne listke, šla v sobo/iz sobe, šla mimo njega, zalivala rastlino poleg njega… padel je en listek, potem še en, še en, še en, še en…. dokler ni bil moj ponosni Benjamin samo še oskubljen piščanec. Norela sem in nisem vedela kaj naj sploh še naredim. Kar koli je delovalo na plezalki, na Benjaminu ni.

Na te točki se mi je končno posvetilo, da je čas, da neham poslušati nasvete, brati trike na internetu in da je čas, da začnem poslušati Benjamina.  Na mizi mu pač ne paše. Okej, načeloma Benjamini ne marajo preveč svetlobe, ampak dejmo poskusit ga dat direktno na okensko polico. Postavila sem ga točno na sredino police, z namenom, da mu ne bi pihalo, ker spim z oknom odprtim na kip. K sreči pod polico nimam radiatorja, okno pa imam prelepljeno, zato sem vedela, da mu ne bo prevroče in ne bo imel direktne sončne svetlobe. Zelo pa me je srbelo, da mu bo ponoči premrzlo in da sem naredila usodno napako. Vseeno sem se odločila, da počakam nekaj dni in spremljam napredek. Minilo je že več mesecev in moj Benjamin si je čisto opomogel. Sonce mu neverjetno paše in mraz ga tudi pozimi prav nič ne moti. Ugotovila sem, da je moj Benjamin ekstra občutljiv na prepih, na mizi pa ni uspeval, zaradi vrat, ki sem jih neprestano odpirala in pripirala. Niso pa vsi Benjamini enaki, vsak je poseben v svojih zahtevah, tako kot vsaka rastlina zase. Malo premikanja in opazovanja dela čudeže!

Lina Dimnik

Dodaj odgovor